Letni zbor članov Društva poslancev 90, 24. 3. 2015

NAGOVOR - Marko Pavliha

 

Spoštovani predsednik društva poslancev dr. Slavinec,

spoštovani predsednik državnega zbora dr. Brglez,

cenjene kolegice in kolegi,

 

dovolite mi, da v svojem kratkem nagovoru zagovarjam tri hipoteze.

 

Prvič, legalna in legitimna pot do samostojne slovenske države je bila tlakovana že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti z amandmaji k slovenski ustavi, kar je preprečilo še hujši vojaški spopad in bistveno olajšalo osamosvojitev in mednarodno priznanje.

 

Drugič, naša butična domovina bi bila lahko znatno uspešnejša in srečnejša, če jo ne bi kar naprej razjedala notranja mržnja med levico in desnico, ki izvira iz tako imenovane polpretekle zgodovine in strankokracije.

 

Tretjič, državni zbor bi moral nujno sprejeti etični kodeks, ki sicer ne more biti panacea oziroma čudežno zdravilo za vse politične bolezni, a bi lahko kot dramilo služil za krepilno začetno terapijo.

 

I.

 

Kot je nazorno zapisal profesor dr. Ivan Kristan v svoji knjigi Osamosvajanje Slovenije: pogled iz Ljubljane in Beograda, o tem pa je tudi sijajno spregovoril Miran Potrč v svojih spominih Klic k razumu, se je boj za samostojnost Republike Slovenije dejansko začel v času spreminjanja zvezne ustave leta 1988, ko se je pokazalo, ”da ne smemo slepo sprejemati vseh rešitev, ki jih ponuja Beograd, ampak je treba razmišljati naprej.” Čeprav se tedanje slovensko politično vodstvo ni odločilo za razpis referenduma in je soglašalo z ustavnimi amandmaji v paketu, so v javnosti odmevala drugačna stališča nekaterih posameznikov, denimo Toneta Pavčka, ki je dejal, da naj si sodbo o svoji sedanjosti in prihodnosti piše slovenski narod sam.

 

Ko je bilo objavljeno, da namerava Skupščina SR Slovenije proti koncu septembra 1989 sprejeti 81 ustavnih amandmajev k slovenski ustavi, vključno s tistim o samoodločbi, je pričel Beograd izvajati ”orkestriran pritisk” na Slovenijo, vendar je Ustavno sodišče Jugoslavije po zaslugi (njegovega) sodnika dr. Kristana sprejelo stališče, da sodišče ne ocenjuje ustavnosti morebitnih prihodnjih norm, ampak samo veljavno, pozitivno pravo. Kasneje je isto sodišče odločalo o enajstih spornih amandmajih k slovenski ustavi, a je na srečo večina ustavnih sodnikov na končnem glasovanju januarja 1990 sprejela Kristanove argumente v obrambo X. amandmaja o pravici do samoodločbe slovenskega naroda. Kristan je tudi dosegel, da jugoslovansko ustavno sodišče ni sprejelo začasne odredbe zoper slovenski zakon o plebiscitu.

 

II.

 

Glede prislovične slovenske sprtosti in razklanosti na naše in vaše, desne in leve, rdeče in bele ali črne, partizane in domobrance in tako naprej, do neznosnega narodovega hiranja, mi oprostite, da kot lajna ponavljam prispodobo o človeškem telesu, ki za učinkovito delovanje potrebuje vse okončine, leve in desne, in potrebuje eno glavo in eno srce. Tako je tudi z narodom.

 

Strankokracijo, to najhujšo politično bolezen, lahko lajša ali celo ozdravi le civilna družba, ki žal vedno znova podleže skušnjavi, da se organizira kot politična stranka, kar je začaran krog. Karavana gre dalje, med politiki in volivci pa je vse večja gneča, ki jo povzročajo strankarski funkcionarji, lobiji in mediji.

 

III.

 

Agonija nastajanja državnozborskih etičnih pravil sega v leto 1993, med drugim smo jih tehtali tudi na kolegiju predsednika državnega zbora leta 2005, a brez uspeha, ker naj ne bi mogli zagotoviti dvetretjinske večine navzočih poslancev. Marca 2012 je naše društvo pozvalo poslanke in poslance, naj po zgledu mnogih tujih držav in Evropskega parlamenta vendarle sprejmejo etični kodeks, ker smo zaskrbljeni zaradi nizkega javnega ugleda državnega zbora, ki bi moral kot glavna veja oblasti služiti za vzor, namesto da prevečkrat ustvarja slabo podobo politike.

 

Mar je tako težko spoštovati vrednote kot recimo varovanje ugleda Republike Slovenije, državnega zbora in poslanske funkcije, lojalnost, nepristranskost, pravičnost in poštenost pri odločanju, odgovornost, vestnosti, gospodarnost, in spoštljivost?

 

Besede zmorejo premikati vse in vsakogar. Psiholog Dan Ariely na primer dokazuje, da je mogoče nepoštenost zmanjšati z nadzorom, moralnimi opomniki (torej etičnimi kodeksi!), z lastnoročnimi podpisi zavezujočih deklaracij in zaobljubo pričakovanega obnašanja. Zato predlagam, da danes ponovno sprejmemo sklep, s katerim pozovemo državni zbor, da še pred letošnjimi poletnimi počitnicami končno sprejme pravila etičnega obnašanja.

 

*

 

Pred četrt stoletja se je z ustavnimi amandmaji začela rojevati naša samostojna država. Danes je skrajni čas, da sprejmemo etične ”amandmaje” k slovenski politiki, slehernikovi moralni drži, skrbi za domovino in sočutnemu sodelovanju.

 

Marko Pavliha

 

 

Produkcija: NETMEDIA